V svetovnem odzivu na podnebne spremembe imajo vse pomembnejše vlogo ogljikov dioksid. Različne vrste absorberjev ogljikovega dioksida imajo veliko razlik načeloma, uspešnosti, scenarijev uporabe itd.
Z načela so običajni absorberji ogljikovega dioksida predvsem kemična absorpcija in fizikalna adsorpcija. Kemični absorpcijski absorberji ogljikovega dioksida se za doseganje absorpcije v glavnem zanašajo na specifične kemikalije, da reagirajo z ogljikovim dioksidom. Na primer, nekatere aminske rešitve se lahko kombinirajo z ogljikovim dioksidom, da tvorijo izdelke, kot so karbamate, s čimer dosežemo namen zajemanja ogljikovega dioksida. Ta metoda ima visoko absorpcijsko učinkovitost, zlasti za večje koncentracije ogljikovega dioksida. Vendar lahko na postopek kemične reakcije močno vplivajo pogoji, kot so temperatura in tlak, za obnovo učinkovitosti vporeda pa so potrebni kasnejši regeneracijski operaciji, kot je ogrevanje.
Fizični adsorpcijski ogljikov dioksid Absorberji uporabljajo adsorpcijske lastnosti poroznih trdnih materialov za adsorbiranje ogljikovega dioksida. Na primer, materiali, kot sta aktivirani ogljik in zeolit, imajo veliko specifično površino, na površini pa se lahko adsorbirajo molekule ogljikovega dioksida. Fizikalna adsorpcija ne vključuje kemijskih reakcij, postopek pa je razmeroma preprost in nežen. Njegova prednost je, da ima določeno adsorpcijsko zmogljivost v širokem temperaturnem in tlačnem območju, operacija regeneracije pa je razmeroma enostavna. Adsorbirani ogljikov dioksid lahko desorbiramo s preprosto znižanjem tlaka ali zvišanjem temperature. Vendar je njegova adsorpcijska sposobnost lahko v nekaterih primerih nekoliko nižja kot pri absorberjih kemičnih absorpcij, zlasti za nizko koncentracijski ogljikov dioksidni plin. Adsorpcijska selektivnost morda ni tako dobra kot pri kemični absorpciji.
Glede na uspešnost imajo različni absorberji ogljikovega dioksida različne učinkovitosti absorpcije, adsorpcijsko\/desorpcijsko hitrost, regeneracijski cikel in druge kazalnike. Na primer, novi kemični absorbenti z visoko učinkovitostjo lahko dosežejo zelo visoko učinkovitost absorpcije ogljikovega dioksida, ki lahko v laboratorijskih pogojih doseže več kot 90%, vendar se lahko v dejanskih aplikacijah učinkovitost zmanjša zaradi različnih inženirskih dejavnikov. Fizični adsorpcijski absorberji imajo običajno hitrejšo adsorpcijsko hitrost in lahko v krajšem času adsorbirajo veliko količino ogljikovega dioksida, vendar lahko na hitrost desorpcije vplivajo lastnosti samega materiala in pogoji delovanja, cikel regeneracije pa je lahko relativno dolga.
Z vidika scenarijev uporabe se kemični absorpcijski absorberji ogljikovega dioksida pogosto uporabljajo za obdelavo odpadnega plina z visoko koncentracijo ogljikovega dioksida v industrijskih procesih, kot so čiščenje repnega plina v toplotnih elektrarnah, cementnih rastlinah, jeklenih rastlinah in drugih panogah. Odpadni plin, ustvarjen v teh panogah, ima visoko koncentracijo ogljikovega dioksida, prednosti kemične absorpcije pa se lahko v celoti izkoristijo za učinkovito zajemanje. Fizični adsorpcijski absorberji ogljikovega dioksida so bolj ugodni v nekaterih majhnih scenarijih uporabe z visokimi zahtevami za prostor in opremo ali pri projektih zajemanja ogljikovega dioksida v kombinaciji z obnovljivo energijo, zaradi njihovega preprostega delovanja in sposobnosti dela pri sobni temperaturi in tlaku.
Skratka, razumevanje razlik med absorberji ogljikovega dioksida bo pomagalo izbrati najprimernejšo tehnologijo absorpcije ogljikovega dioksida glede na dejanske potrebe in zagotovilo močno podporo za spodbujanje globalnega zmanjšanja emisij ogljika.
